V sodobnih proizvodnih procesih potrebujemo vedno nove materiale z najrazličnejšimi lastnostmi. Naj bo to mehanska trdnost, električna izolativnost in gladkost, ali pa le poceni, dovolj močna in obstojna surovina za široko rabo, med polimernimi materiali najdemo tako široko paleto surovin kot le malokje.
Ena od najpogosteje uporabljanih plastik je polivinilklorid. Gre za material, ki je odkrit že zelo dolgo in se na veliko uporablja v vsakdanjih produktih. Čisti polivinilklorid sam po sebi ni dober material, saj je zelo krhek in neobstojen. Njegova glavna lastnost, ki ga dela tako privlačnega, je odlična sposobnost mešanja z raznimi polnili in različnimi monomeri, s katerimi se izboljšajo njegove lastnosti. Poleg tega pa je proizvodnja tega materiala tudi zelo poceni. Polivinilklorid tako tipično vidimo v ceveh za kanalizacijo, plastičnih ročajih, raznih folijah in tako dalje. Obstaja celo v gumijasti oziroma gelasti obliki, kot plastisol. V tem primeru je zmešan skupaj z mehčali, ki mu dajejo mehkobo. Uporablja se kot cenovno ugoden nadomestek prave gume, pa naj bo to reliefna poslikava majic ali blažilniki udarcev v kaki napravi. V primerjavi z gumo pa ne izkazuje tolikšne trajnosti, predvsem na UV svetlobi z leti začne preperevati.
Pravo nasprotje polivinilklorida pa je politetrafluoretilen. Omenjeno plastično maso bolje poznamo pod imenom teflon, vendar nima tako vidnega mesta s stališča povprečnega laika. Politetrafluoretilen je namreč precej bolj obstojen kot polivinilklorid, a hkrati se ga težje oblikuje v čvrsto, masovno obliko. Tako se politetrafluoretilen večinoma uporablja v obliki tankih nanosov, na primer na ponvah proti sprijemanju, kjer do izraza pridejo predvsem njegova gladkost, kemijska inertnost in temperaturna obstojnost. Opazimo ga tudi kot trak za zatesnitev vodovodnih cevi in v tej obliki se lepo vidi, da gre za precej nežen, hitro trgajoč material. Ta lastnost je direktna posledica gladkosti teflona, saj se tudi sam s sabo ne more sprijeti toliko, kot bi si morda želeli.